Razširjenost bolezni se torej povečuje, vendar se povečuje tudi število obolelih, ki živijo dlje kot 5 let po diagnozi: slednje se je dejansko dvignilo z 68 % pacientov v letih ’90-’95 na 91 % pacientov v zadnjih letih. Ta rezultat je posledica zgodnjega odkrivanja zahvaljujoč širjenju testa PSA in izboljšanja zdravljenja tumorja tako v lokalizirani kot v napredovali fazi.
Kot pri mnogih drugih vrstah raka ima tudi rak prostate večfaktorsko etiologijo in je produkt interakcije med genetsko in okoljsko komponento. Prvo se dokazuje z določeno stopnjo povezave med rakom prostate in genetsko določenimi stanji, kot sta Lynchov sindrom in genetske mutacije BRCA 1 in 2, ter z različno pojavnostjo pri različnih rasah, pri katerih so temnopolti najbolj ogroženi za to vrsto patologije. Okoljska komponenta se izraža s prehrano, bogato s kalcijem, izpostavljenostjo rakotvornim snovem, kot sta kadmij in dimetilhidrazin. Najpomembnejši dejavnik tveganja pa ostaja starost: rak prostate je pravzaprav tipično rakasto obolenje moških, starejših od 50 let.
Diagnoza raka prostate temelji na urološkem pregledu, določanju antigena PSA, ultrazvoku in ultrazvočno vodeni biopsiji. Vendar imajo vse te metode določene omejitve z vidika občutljivosti in specifičnosti. Sama biopsija, ki bi morala biti najbolj natančna metoda, ima omejitve: prvič, gre za invaziven poseg, saj vključuje veliko število vzorcev (12-14, v nekaterih primerih pa celo več), izvedenih v obeh režnjih prostate, drugič, vzorci morda niso vzeti iz tumorja. Kar zadeva PSA, ta izraža verjetnost prisotnosti tumorja; indikativna vrednost med 4-10 ng/ml ustreza 25-odstotni verjetnosti, medtem ko vrednosti, večje od 10 ng/ml, ustrezajo 50-odstotni verjetnosti rakaste tvorbe.